Josef Topol

...

Где долазимо шта за собом остављамо?

Нестају пукотине а камоли капије и врата

Апсолутно непроходни свет!


И поново то вечито: куда и где?


Тело уништено морамо оставити

Али умаћи Души?


Грабљивци гробова

Гомиламо тога исувише:

Ормане фиоке замрзиваче

Стално једемо непрекидно се облачимо

Спирамо са себе дневну прљавштину

Миришемо се и улепшавамо

Иако се само идемо шетати или идемо до посла

И празнимо се јер

Ко би понео властита срања у вечност?


Када се затим у Животном Ропству

Зауставимо пре но што одемо

Негде у Галерији и није нам јасно

Да је некада неко овде живео као ми

И сликао Свеце: уместо појаса

Којим се мучимо

Главу им је стегао златним ореолом

Који их надвисује

Ипак не толико да се не дотакне тело

Не као јастук већ теме

Самог Неба!


Били су тако наивни!


И настављамо

И када до тога дође

Стављамо букете и венце

Код пета укрућених лешева


х х х

Има ли живота где је трулеж?

То се тако механички понавља

И ја у сивом распадању спазих зеленило

Ситне цветове на ђубришту трулежи

Може ли иструлити

На овај начин Животни Дар

И Луцифер пали Анђео

Када и пиревина

Лишена доброчинства Земље

Напослетку гноји поље?


Како је могуће

Да тим октобарским пределом плове облаци

Као пустињске камиле

А ја чекам хоће ли

Из њих запљуштати?

У грлу своје Земље пуне жеђи

Josef Topol

PRVI VERZ

Nimam stanja/miru mislim na poezijo
kot bi to bila izsanjana dežela
a ne da se mi vztrajati
in zveneti kot pojoča fontana
v parku z vpadljivimi stezicami
Tako sem se enkrat odpravil
preko travnika v Chotkovih sadih
k spomeniku Julija Zeyera
pokloniti se ljubljenemu poetu
zgrabil me je tam priletni gospod
in plačal sem kazen to je bil Čuvaj

Nisem se čudil
ampak kar hočem verjeti da sem od boga
ne ravno pesnik ampak Ta in Ta
ki se ne bo več ponovil
in še kar čakam na svoj Prvi verz
(tisti od Boga: Paul Valéry)

saj ne da bi kot Walt Disney
želel imeti svoj Disneyland
s stotinami hektarjev iztrganih puščav
z umetnimi jezeri in slapovi
z umetnimi belci ki jih mučijo umetni Indijanci
z nilskimi konji na električni pogon
z življenjem na baterije

ŽENINOVA POSTELJA

Je obzorje tesnoben žalni trak
Psi okušajo gredice potonik
Gosta rdečelična dovoljenja
Že obhajajo z vejico mirte na prsih
Brezoko okno kot pajkova mreža
Je olepšano za jutranje žarke
Orgle stopnic igrajo pod gosti
Spečega nihče ne posvari
Ko iz očesne votline po svoji glavi sirotni
Se dvigne skozi špranjo v vratih
Se vanj uprejo tuje zenice

ZLOBE

Samo bežnemu skrb vzbujajoča je stalnost
Brezčasovno naredi si obraz
Vihrav pršec ki bridko izgine
Duh nejasen ožigosa podobo
Na ugašajočem nebu jasne zvezde žarijo
Sam nekdo drugi k svojemu obrazu
Bog neprestano vpliva na vse ustvarjeno
Red pokrvavitve čista identiteta

Doslej igram se s podobo vso
Golobu pepelnato sivih peres
Divje race so padle z visokega
In težko nekdo preišče prevaro to

Tako osiroten otrok prvih besed
Hodi v kot za slepo babo
In naposled v smrti usliši:
Ne jezi se igraj se tu imaš žabo

SPOMINI

In takrat ko si niti sebi nismo več podobni
in samo tuji pogledi tuji prsti
nas ustvarjajo k svojemu obrazu
vse je mimo
zunaj svetloba treskanja do obroča izstrela
votlo prazno in obupno
znotraj pa je dom
v katerem se poletja ne ljubi
kamor le v dušljivem dremežu
le malokdaj se živčno prikradejo sanje
sence življenja! - kadar zunaj
namesto potokov žuborenja
svita se na klic lastovke
in čila mlada koruza valovi
pod žarki pod žarki
Dokler ni bilo plitvin
divje smo se potapljali
tako nam je kanilo na pamet
beseda globina!

Padanja so bila polna školjk
odpirali smo jih neučakano
smrad globin! - a umiralo
nam je vse pod rokami smrdelo
v sončni pari utonili smo
v znoju ki nam je po licih curljal
že samo kot ihtenje besede globina

Jutri
če ne danes dva stola miza
maček poln pepelnik lužica vina
pozna potrtost davna klin v glavi
pijan Haydn križ in postelja
tiho za oknom gole noge
zopet omotica padec v spanje
in s sleparskimi rokami se oprijeti
stebra upanja - jutri
dva stola miza - -
in možna pesem ki konice besed
že na pol mrtvo pribija
na papir na papir

O angelih
nic novega se ne sanja
bodisi vse
v usnju vezano
nekje počiva
A zagotovi so to
angeli angeli
ki nas malokdaj obletujejo
po katerih se zaman ošinemo
da bi po nas tolkli
samo megla se pari
zvečer okrog svetilke

A včasih me zgrabi ne z rokami ampak s krili
tepejo po glavi že omamljeni
odpiramo oči in zremo
niso niso
kot so se sprva sanjali:
in tako smo prebujeni

Nekoč noč
z vlažnim gobcem nas obvohavajo žgečkajo
je december kamenja pošel na stropu
kot bi se s praskanjem podpisal
kes nekoga -
ah je tam tam nad mano
nekdo po meni hodi sem in tja
veni od njegove noge
dan za dnem leto po letu -
in srce boli popraskava
kot vzame za svoj tuji kes

V čakalnici z oknom na peron
pravokotnik med romboidi
bedim stoje s povešeno brado
Dežuje svitat je pozabilo
noč umirajoča se izteka
sama za seboj žaluje
nad krsto drdra telegraf
nad pokopališčem hitijo vlaki -
in srce kot nihalo
živo mi meri mrtvi čas

Toda gotovo
je treba nekaj reči o angelih
ki nas malokdaj obletavajo
ki jih zaman pogledujemo -
sami nad nami krilijo

Ampak ne reče se o tem
nič novega nihil novum -
bili ne bili smo nismo
in eden skoraj pozabljeni verz:
tistim dišijo vrtnice ki jih povohajo

ČRNA URA

In tako smo gnili skupaj z drugimi
prepoznavali smo se po smradu
le oči smo včasih pustili pasti
v pogubi smo preživljali cele dneve
in do umora do noči smo buljili v televizijo
kjer so se naša življenja obračala
v črne kronike in obvestila
o stvaritvi premoga v zrnju
Sledili smo Kabaretu v prijetnem vzdušju
kjer je spreten stari tovariš
( kateri se je spominjal Osvobojenega gledališča)
drdral abecedo smeha in dražil
pivsko generacijo

Toda zgodilo se je
da je motnja izpada elektrike
ugasnila akvarij s plavajočimi ribicami
nato hote nehote
naša čemernost je odimila
petrolejko življenja pod ugasnjenimi neonkami

Spomnili smo se na Viktorko in njenega
očeta ki so ga ošteli
naj ne grgra kadar hočemo imeti mir
na mati, ki ji že od Božiča nismo pisali

In kaj bo z otrokoma kako to povedati ženski

* * *

Pojavljati se čez vso maškarado
vsaj na koncu kot človek
za več tu ne gre
Drugačna pojava se tu ne čaka
maškar so neskončno urejeni
ni kaj stati

O UPANJU

Samo tega ne omenjati
ampak bližat se temu približati to
Ne govori bojazen: prepolni
nas take besede so vodnjaki
v katere padajo tisti ki so se nagnili
so to proge na katerih se ne ujemajo
klinih drugih razumljivih besed
Toda tesnoba
je dojemanje pri nerazumevanju
spada k glosarju psihiatričnih klinik
kot jasen popis temnih obrisev
podobnim nepropustnemu tunelu
v katerem se je ustavil vlak
(to je diagnoza ne več Diogenova skrinja)

Samo to ne omenjati
raje to obiti in opisati
prikazati ta odrešeni vrt
pojasniti ta razuzdani nasad
ne nepodoben mnogim pokopališčem
po tej ogoljeni skeletasti vejici
in strohnjen plevel v kamniti gnilobi

In ne izgovarjaj se upanju da je vse
tukaj že bilo in bo
tukaj bo bilo in je

Bolje o njemu ne govorit (o upanju)
ampak bližat se k njemu in približevati se mu
tudi bližnjemu svojemu četudi smo ga zagledali
le eno samo za ta trenutek
in le kot fantom fato morgano
boljšega sveta ki je tukaj že bil
bil in spet bo
bil bo in je

TELESNOSTI

Kaj smo za tebe storili?
Preživljamo te in pridržujemo pri življenju
dobrodošla dokler naš obstoj
nudi naslado z gibanjem
nevesto dekletu ženina mladeniču
oporo možu požegnanju žen
Ogledujemo si te do tesnih oblačil
tako kot kobilico ladje Vikingov
bahavo trči v mirno vodo

Ampak beda ko nas zapustiš
ko te pretrgujemo
in krojač usmiljenja in sočutja
tudi preko podkupovanja stoji nebogljen
kako nam obrezati in kaj z debeluškami

S kakšnim razkošjem potem streljamo srno
ki niti v slani nima povešene kože
naperka pod očmi pleše na glavi
in ne trpi za migrenami

* * *

Moram nesti šokiranim
že spet od nikoder nikamor zdravje
se vlači po tleh naslednji
drhtelo je to kot usmiljenje
in bilo je to nadloga božja
Spet dušiti se s lastnimi jetri
ne več žalostna ampak predrzna past
tako zmašena prikrita nesmrtna
podoba groba
Takrat zopet napačni
znaki okrevanja

Sedet ravno stat zrušiti
med minljivosti do zdaj brezčutno
in prihodnosti do zdaj neosvojeno

POREČJE

Imel sem to za Sazavo
reko mojega življenja
toda je bila to Lethe
Pozabljeni?

Je to do zdaj na polju kapelica
in vidna ovira
traktor v lanen žitu
(v katerem smo se - kako je to davno? -
noro ljubili!)
in takoj ji brzdajo
in nihče si do zdaj ni drznil
povedano na kratko: izriti in konec

Kot bi tam stalo znamenje
z opozorilom: škodo se kaznuje

Še v prejšnjem stoletju
(povedala mi je babica)
so se tam izkopavale kosti in meči
šibki taloni davne bitke:
Leta štirinajsto dvajset se je tam
s katoliškimi gospodi bojeval Žižek

Je to davno

A nad vso to krvjo prelito
je težko le zakorakati
na da se izkopati
niti se je ne da udariti z bičem

Bodisi je to ravno v tem
ali to že ni v biču

* * *

Je to kot spopasti se s sanjami
brez pravljičnega meča
se še tako včasih posreči
fascinirati jo z očmi
in suniti slast v oklevanju negibnosti
Ampak potem ni za sladkor
in spijem svojo grenko kavo
in v razmislek si vzamem zadevo
tako polno neukrotljivo
ki se mi ne prilega
niti mi ne pristaja
kako bi si
izčrpne zamisli
podložil ramena in ojačil
bil bi spet ta zapeljivi mrhovinar
kaj se s tem blati
blati in svinja

* * *

To smo se ljubili
Pretveza je bil klavir Rekli so nam
ne več gosli klavir ima prihodnost
In tako pri njej sem se oglašal
celo leto Beyerevo šolo
pri neskončnih triolah
kar se je dalo igrati po spominu
da ne bi starši vedeli
smo se učili poljubljati

Nekoč je vohunila mlajša sestra
in ni tajila da sem trznil
kot to s temi triolami
tako sem moral posedati pri klavirju tudi z njo

Toda ljubezen štirinajsti
je prepovedan sad
z Monsignorovega vrta
Odšla je v Nyymburka
na učitelišče
zaigral sem si še Neapolitano
Petra Iljiča Čajkovskega
na nekakšni šolski pergoli
in enako z napakami
nehal sem nositi jajčka in ostanke
gospe Malypetrovi
bilo je poletje
naposled sem se močil med trsjem z belouškami
močnimi kot moja roka
otožen
toda kadar sem prebral Karla Hynka Mácho
zavedal sem se da si tega ne smem niti dovoliti

SLOVO S SINOM

Okno po jutru odprem
povsod samo prikazana tišina
nič nikoder na glas ne šelesti
ravsanje miši in ptičje piskanje
in neskončno cviljenje kosov
Toliko sloves tako počasnih
Vsi kolebajo na ostri britvi
Dolgo mučno
Ko so pred tem vpadli v naše življenje
Udari gromov

PAD

V tikanju ur iztekel je čas
izgubljen nenapoljnen
čevlji prazni prečkajo vrt
Vse na dosegu za katerega sem sprva molil
ni vse v nedoseganju
To je najprej po jutru in rečem si
zakaj smo spravili te ure?
Speči s smislom zverinskim
denarja danega za prebedeno noč
Toliko si vlagamo v življenje
ko se nehamo imeti radi
Ne razumem zla sveta v tej vezi
Ljubljeni prijatelj pade z okna na pločnik
(ah ko bi vsaj na gredico cvetlic!)
povzročil je da sem se lahko radostil
iz tega kar sem občudoval

VSTAJENJE

Krasen trilobit skrit v kamnju
kako vam zavidam!
In mehkobnim gladinam rek
(smo v Berounki)
z umrlimi na dnu z gruščom
valjajoči se od veka do veka
in le za sušo čigar v povodni
zaklani na bregu!
Ali je vredno
dreti se od spodaj gor
od mrtvih med žive
od včeraj na danes
ko se ni s čim bahati
smo le noji
z glavami v pesku
ko nam ne razbija srce
udar lastovke ki krpa
in straži če bi lanske
že pozabljene in zagotovo gnezdo!

Nato se spomniti na Apolone
delfsko preročišče bogov v skalah nimf v travi
na to vse
kar nas je živelo s čudnimi predstavami
o živem neskončnem svetu
njegov izvir smo mogoče obšli
ampak nismo slutili kje je!

Vse od tega kar so tu zapustili
ti pred nami: svet zamotani
iz upanja Ariadninega klobčiča
vsevprek zatajeni
nemiren do zdaj naših meril in tehtnic
dvigovanje uteži kopije ključev zoprnih bitij znanosti
njihovih prstov dobrih tako izjema za garanje
naših oči -
zagledal sem
pradavno neverjetno življenje
njegov govoreči je Homer
in Odrešenik Krisus